Zagotavljanje varnosti pri delu: učinkovit način za povečanje produktivnosti in preprečevanje nesreč pri delu.

Varnost pri delu oziroma širše varnost in zdravje pri delu je pristop, katerega cilj je zmanjšati ali odpraviti nevarnosti, tveganja in škodljive učinke v delovnem okolju. Ta pristop zahteva multidisciplinarno sodelovanje različnih deležnikov in se mora izvajati v skladu z veljavno zakonodajo.

Kaj pomeni varnost pri delu?

Varnost lahko opredelimo kot »sposobnost sistema, da deluje z sprejemljivo stopnjo nadzora nad tveganji za ljudi, premoženje in okolje«. Izraz »varnost« zajema številne discipline, katerih skupni cilj je odpraviti ali vsaj omejiti škodljive učinke človekovih dejavnosti na ljudi in njihovo okolje. Objektivni pristop k varnosti obravnava vzroke (security) in posledice (safety).
Z metodološkega vidika je varnost prečni pristop, ki ga najdemo v kompleksnem inženirstvu, kjer Pareto zakon postane ključno orodje. Včasih ločimo med pasivno varnostjo (tesno povezano s področjem preventive) in aktivno varnostjo. Ti dve pojmovni kategoriji se dopolnjujeta, saj vsaka prispeva k boljši varnosti: preventiva, katere cilj je zmanjšati verjetnost nastanka dogodka, in zaščita (»aktivna« varnost), ki zmanjša posledice, če do škodnega dogodka pride.
Security lahko obravnavamo na individualni ali kolektivni ravni, kot cilj (varnostni cilj), kot pravico (pravica do varnosti), kot vrednoto (varnost je prva med svoboščinami), kot stanje zaščitenosti ali kot funkcijo oziroma dejavnost, katere namen je zaščititi entiteto (politično, pravno, fizično, človeško, intelektualno itd.) pred tveganji in/ali grožnjami (ta dva pojma nista zamenljiva). Security tako pomeni zagotavljanje kontinuitete podjetja.

Kako uvesti pristop varnosti?

Najprej je pomembno vedeti, da je varnost, natančneje varnost pri delu, zakonska obveznost. Zakon št. 91-1414 z dne 31. decembra 1991, ki se uporablja od 31. decembra 1992, delodajalca zavezuje, da :

• Zagotavlja zdravje in varnost delavcev
• Izvaja splošna načela preprečevanja poklicnih tveganj
• Izvede oceno tveganj

Ta zakon je bil od leta 2001 dopolnjen z regulativno določbo v Delovnem zakoniku. Delodajalec mora namreč v »enotni dokument« zapisati in posodabljati rezultate ocene poklicnih tveganj, ugotovljenih v vsaki delovni enoti podjetja ali ustanove, ter ga dati na voljo notranjim in zunanjim deležnikom podjetja. V primeru neizpolnjevanja obveznosti so predvidene kazenske sankcije. Ta dokument je zato obvezen za vsa podjetja, ne glede na njihovo velikost, število zaposlenih ali dejavnost. Nanaša se na vsako delovno enoto in ga je treba posodobiti najmanj enkrat letno. Za pripravo tega dokumenta je treba oblikovati multidisciplinarno delovno skupino, ki pregleda različne vidike.
Gradbišče je običajno primer multidisciplinarnega skupinskega dela, kjer združitev ustrezno izbranih kompetenc omogoča uspeh. Delovna skupina običajno šteje od 8 do 10 oseb: vodjo, usposobljenega za metodo vodenja skupine, zaposlene z zadevnega področja (vodje ekip, tehnike, nastavljavce, operaterje itd.) ter predstavnike podpornih služb (metode, kadrovska služba, kakovost, logistika, raziskave in razvoj itd.). Znotraj skupine se hierarhične ravni zabrišejo in vsi prispevajo k skupnemu cilju.

Načelo izvajanja

Pristop k varnosti temelji na načelu, da »so vse poškodbe in poklicne bolezni preprečljive«.
Gre za filozofijo in način razmišljanja o varnosti, ki predpostavlja, da je vedno mogoče nekaj storiti za preprečevanje poškodb.
Varnost je enako pomembna kot proizvodnja, stroški in drugi poslovni vidiki, za katere je odgovorno vodstvo. Potrebno je razviti sposobnost prepoznavanja ključnih elementov varnosti kjer koli se nahajamo.
Potreba po ocenjevanju tveganj ni zgolj statistično vprašanje. Odsotnost nesreče ali poklicne bolezni ne pomeni, da tveganje ne obstaja. Ocenjevanje tveganj zahteva proaktiven pristop v podjetju, da se razume in analizira vse, kar bi lahko predstavljalo tveganje za varnost in zdravje zaposlenih.

Ocena tveganj je izhodišče preventivnega pristopa, katerega cilj je :

• Povečati zdravje in varnost delavcev.
• Izboljšati delovne pogoje v podjetju.

Poleg tega prispeva k izboljšanju splošne uspešnosti podjetja.

Kako prepoznati nevarnosti, nepravilnosti ali tveganja?

Nesreče se ne zgodijo po naključju.

V skladu z ministrsko okrožnico z dne 18. 4. 2002 je nevarnost notranja lastnost ali sposobnost opreme, snovi ali delovne metode, da povzroči škodo zdravju. Nevarnost je merljiva in nespremenljiva (npr. toksičnost izdelka), škoda pa je dejanska (npr. opekline, smrt).
Cilj te faze je pripraviti popis vseh potencialnih nevarnosti, nepravilnosti ali tveganj, ki so neločljivo povezana z dejavnostjo podjetja.
Preden se začne ta identifikacija, je treba opredeliti delovno enoto. Ta korak je bistven za izvedbo analize tveganj. Zahteva posvetovanje med vodstvom podjetja, zaposlenimi in njihovimi morebitnimi predstavniki.

Metoda 5W (Kdo?, Kaj?, Kje?, Kdaj?, Kako?, Koliko? in Zakaj?) je lahko učinkovita za zajem vseh delovnih situacij. V tej fazi se postavljajo vprašanja, zlasti o :

• Delovnem okolju
• Uporabljenih izdelkih in materialih
• Opreme
• Organizacijskih metodah
• Proizvodnih procesih
• Številu potencialno izpostavljenih oseb (neposredno ali posredno)
• Mestu izpostavljenosti
• Trajanju izpostavljenosti
• Okoliščinah izpostavljenosti

Opredelijo se tudi podizvajalci in zunanji sodelavci. Za vsa delovna mesta in pripadajoče objekte se upoštevajo naslednje dejavnosti:

• Običajne
• Neobičajne (dela, vzdrževanje, selitev)
• Izredne (nesreče, požar)

Ta faza je ključna, saj predstavlja osnovo za analizo in iz nje izhajajoč akcijski načrt. »Photo safari« omogoča lažje prepoznavanje in prikaz tveganj, potencialnih nevarnosti ali nepravilnosti, ugotovljenih v tej fazi pregleda. Za lažje obravnavanje se ugotovljene nepravilnosti zapišejo neposredno na »obrazce za nepravilnosti«.
Namen teh obrazcev ni le locirati, identificirati in slediti nepravilnostim z namenom njihove hitre odprave, temveč tudi upravljati izhajajoče ukrepe glede na rok, zadevni sektor, spremljanje itd.
Obrazci za nepravilnosti se evidentirajo in vključijo v kazalnik izboljšanja učinkovitosti ter zmanjševanja nevarnosti in/ali tveganj. Ta kazalnik prikazuje število zaznanih in odpravljenih nepravilnosti.

Analiza tveganj

Ko so tveganja prepoznana, jih je treba analizirati. Analiza tveganj pomeni oceno stopnje izpostavljenosti zaposlenih predhodno ugotovljenim nevarnostim z razumevanjem njihovega dela (incidenti, izredne razmere in motnje, ki jih je treba obravnavati) ter s tem merjenje potenciala za nesreče in njihovih posledic.

 

Kaj se bo ocenjevalo?

• Verjetnost nastanka nesreče ali bolezni (pogostost izpostavljenosti, trajanje, število vključenih oseb, zgodovina nesreč).
• Resnost: ugotavlja se, ali ima izpostavljenost tveganjem blage ali resne posledice (zdravljenje, poškodbe in posledice).
• Zaznavnost: ali je tveganje jasno prepoznano ali ga je mogoče prepoznati? Ali obstajajo očitni zaščitni ukrepi? Ali obstajajo postopki, ki določajo, kako ravnati?

Ta razvrstitev je subjektivna. Ni določene metodologije. Delodajalec mora določiti svojo lestvico razvrščanja, ki bi morala biti po možnosti rezultat soglasja znotraj ekipe, vključene v proces.

Obvladovanje tveganj

Cilj obvladovanja tveganj in akcijskega načrta je izvajanje strategije za sprejetje ustreznih preventivnih ukrepov na podlagi rezultatov ocene.

Ne gre za obravnavo vseh tveganj hkrati, temveč za začetek z ukrepanjem glede najvišjih tveganj ter načrtovanjem potrebnih ukrepov.
Ukrepe je treba izvajati v treh smereh (organizacija, tehnična sredstva, človeški viri).
Za predstavitev tega akcijskega načrta ni natančno določenih pravil. Sistem »predlogov za izboljšave« je bolj vizualen. Obrazec predloga za izboljšavo služi kot podpora idejam, predlaganim med analizo tveganj. Uvedba je preprosta, hitra in pregledna. Sistem samokopirnih listov omogoča veliko prilagodljivost uporabe.

Spremljanje

Ne glede na predvideni ukrep je treba imenovati odgovorno osebo za spremljanje. Ta faza vključuje izvajanje in spremljanje ukrepov, predlaganih v akcijskem načrtu, ter redno preverjanje stanja.
»Videti skupaj, vedeti skupaj, delovati skupaj«.
Spremljanje mora biti vidno vsem, pri čemer morajo biti vključeni vsi. V praksi je treba vzpostaviti preprost, učinkovit, enostaven za uporabo in pregleden prikaz, ki združuje relevantne informacije na za to predvidenem mestu. Spremljanje predlogov je mogoče zasnovati na dva načina:

• Spremljanje po fazah (izdano, analizirano, sprejeto, zaključeno)
• Spremljanje po metodi reševanja problemov PDCA

Spremljanje predlogov za izboljšave mora biti sistematično: tedenski sestanek delovne skupine je ključen za ohranjanje zagona sistema. Ocena ukrepov omogoča :

• Potrditev izvedenih ukrepov in metod
• Popravek ukrepov, katerih tehnični ali organizacijski prispevki lahko povzročijo nova tveganja
• Redno ponovno ocenjevanje tveganj (vsaj enkrat letno) in posledično posodobitev enotnega dokumenta.
• Ponovno oceno tveganj ob večjih spremembah, ki vplivajo na varnost.
• Ponovno oceno tveganj ob izdaji novih direktiv ali informacij, ki lahko vplivajo na zdravje in varnost zaposlenih.

Vsak mesec vodja zadevnega sektorja v svoj nadzorni kazalnik zabeleži, koliko predlogov za izboljšave je bilo podanih in koliko jih je bilo rešenih. Potrebna so orodja za upravljanje (nadzorne plošče, kazalniki) za merjenje učinkovitosti sprejetih ukrepov.

Varnostni kazalniki

Varnost na delovnem mestu je eno glavnih področij napredka za vodstvo v okviru preprečevanja poklicnih tveganj. Delovni pogoji in vedenje se oblikujejo vsakodnevno in na terenu v vsakem podjetju. To vizijo morajo deliti vsi, da vsak na svoji ravni prispeva k doseganju ciljev. V rednih, vnaprej določenih časovnih intervalih se napredek spremlja s kazalniki, določenimi hkrati s cilji, ocenjuje ter po potrebi popravi odstopanja. Za vizualno prepoznavanje tveganj na proizvodnem območju se običajno uporablja Visual Management.
Spodaj boste našli primer uporabe varnostnih kazalnikov za vzpostavitev ali dopolnitev učinkovitega upravljanja varnosti v vašem podjetju!